Članki
Mala šola gobarstva
Danes postaja nedeljski sprehod po gozdu ali po travniku ena redkih priložnosti, kjer srečamo gobe in jih lahko naberemo. Za to pa moramo biti tudi ustrezno pripravljeni in opremljeni.
Ko stopamo v gozd, se zavedajmo, da smo prišli na obisk in ne motimo gozdnih prebivalcev z vpitjem in lomastenjem. Raje v tišini odprimo oči in ušesa.
Med gobarjevo opremo sodi dobra obutev in obleka, košara, nož in palica. Proti klopom in ostalemu nadležnemu mrčesu je priporočljiv tudi repelent. Če se podajamo globlje v gozd, mora biti pri roki tudi kompas in mobilni telefon, ki nas, če le nismo izven dosega omrežja, reši iz zagate takrat, ko odpove vse ostalo.
Vsakdo, ki se podaja v gozd z namenom, da bo nabiral gobe za hrano, mora poznati nekaj osnovnih gobarskih pravil, ki jih velja upoštevati.
Nabiramo le gobe, ki jih poznamo in za katere vemo, da so užitne. Vsako poskušanje gob, ki jih ne poznamo dobro ali pa nismo popolnoma prepričani o njih, se lahko konča z neprijetno izkušnjo, lahko pa je celo usodno.
Za nabiranje uporabimo lahko in zračno embalažo. Najboljša je košara. V mehki, ne prepustni embalaži, kakršne so polietilenske vrečke, se gobe hitro zmečkajo in sparijo. Še preden jih prinesemo domov, so lahko že pokvarjene.
Gobe previdno izrujemo iz zemlje ali jih odrežemo z nožem in jih, še preden romajo v košaro, temeljito očistimo. Neočiščene gobe ne sodijo v košaro, zato raje pustimo v gozdu vse ostalo, od ostankov zemlje, listja, iglic in polžev, mravelj, žužkov in ostalih gozdnih prebivalcev.
Nabiramo le normalno razvite in zrele gobe. Tako jih najlaže spoznamo in se izognemo nevarnosti zamenjav.
Ne nabirajmo premladih niti prestarih gob. Premlade gobe, ki se šele razvijajo, nimajo vseh razpoznavnih značilnosti in jih zlahka zamenjamo s strupenimi sorodnicami. Z njihovim nabiranjem naredimo več škode kot koristi. Prestare gobe, ki se že razkrajajo, so objedene od polžev in ki so rade črvive, pa so komaj še užitne in se do doma lahko že pokvarijo.
Pri nabiranju bodimo zmerni. Če je le mogoče, pustimo nekaj trosnjakov »za seme«. Ne nabirajmo več, kot bomo lahko sami porabili. S preobilno gobjo bero si doma povzročimo predvsem obilico dela, saj moramo vse nabrane gobe spraviti in konzervirati. Gobe imajo v svojem naravnem okolju, kjer rastejo, svojo nenadomestljivo vlogo in ne rastejo le zaradi gobarjev. Ko jih enkrat utrgamo, jih iztrgamo iz njihovega naravnega okolja in služijo le še za prehrano ali potešitev naše radovednosti.
Ne uničujmo gob. Izruvani in pohojeni trosnjaki velikokrat pričajo o uničevalnem besu nekulturnih sprehajalcev in njihovem nespoštljivem odnosu do gob in do narave.
In kako razpoznamo užitno od strupene vrste? Včasih so veljala pravila za razpoznavanje užitnih od strupenih gob. Žal ta pravila ne veljajo, vsekakor pa ne do te mere, da bi se z njimi lahko izognili zastrupitvam. Pri večini strupenih gob, predvsem pa pri najbolj strupenih mušnicah, ni nobenega splošnega pravila, ki bi nas lahko obvarovalo pred zastrupitvijo.
Edina varna pot je temeljito poznavanje gob, ki jih nabiramo. Šele preko spoznavanja vrste pridemo do podatkov o tem, ali je goba užitna ali pa ne.
Spoznamo jih lahko preko dobrega gobarskega priročnika, vendar je še mnogo bolje, da nas o njih praktično pouči dober poznavalec, ki nas vzame s seboj v gozd na ekskurzijo. Lahko pa se o gobah poučimo tako, da postanemo član gobarskega društva, kjer se srečamo tako s svežimi gobami kakor tudi z izkušenimi poznavalci, ki nam bodo v marsičem olajšali prve gobarske korake, da bodo ti postali bolj zanesljivi.
Avtor: Andrej Piltaver, dipl. ing.
O glivah in gobah
Glive so včasih uvrščali med rastlinski svet, danes pa spadajo v svoje lastno kraljestvo. Značilno zanje je, da se razmnožujejo s trosi, prehranjujejo s presnavljanjem rastlinskih in živalskih organskih snovi in živijo v obliki micelija – drobnega, prostim očem komaj vidnega spleta nitastih, v tleh, razpadajočem lesu ali v gostitelju rastočih hif, ki jim pravimo tudi podgobje.
Gobe ali trosnjaki poženejo iz podgobja ob ugodnih pogojih, včasih večkrat na leto kot pri tintnicah, včasih pa minejo leta, preden se spet pojavijo. Ponavadi zahtevajo dosti vlage in pravo temperaturo. Nekatere, predvsem tiste, ki žive v sožitju (mikorizi) z drevesi ali drugimi rastlinami, pa se pojavijo v določenem letnem času, marčnice le v zgodnji pomladi, večino ostalih pa šele kasneje, poleti ali jeseni.
Gobe so tako rekoč »sadeži nevidnih rastlin«. Šele na trosnjakih (gobah) pride do spolnega razmnoževanja in združitev obeh jeder in do nastanka trosov. Šele po tem, kje rastejo gobe, lahko sklepamo, kje glive živijo. Nekatere se pojavljajo naključno, enkrat tu, drugič drugje, kar velja predvsem za gniloživke, ki se hranijo s presnovo organskih snovi. Druge, predvsem mikorizne glive, pa rastejo na stalnih rastiščih v povezavi s svojimi gostitelji. Zato imamo gobarji vsak svoje gobarske kotičke. Na teh mestih se pojavljajo gobe leta in desetletja, vsako leto približno ob istem času, razen če se medtem narava preveč ne spremeni ali pa k spremembam v naravi (največkrat) pripomore človek. S posekom starih dreves se za vedno poslovijo tudi gobe, ki so rasle pod njimi. Ceste, nova naselja, izsuševanje tal, golosek in širjenje kmetijskih zemljišč navadno za vedno spremenijo gobja rastišča in povzročijo, da gobe v teh predelih izumrejo.
Avtor: Andrej Piltaver, dipl. ing.